V osrčju skrivnostnega Črjanskega raja, kjer se pozimi vse posrebrí in sneg tiho šepeta stare zgodbe, je živel dobrodušen jelenček po imenu Rudi. Bil je majhen, a zelo pogumen. Njegov rdeči nos je svetil tako močno, da je ponoči kazal pot zvezdam.
Nekega mrzlega popoldneva se je Rudi sprehajal med visokimi smrekami, ko je nenadoma zaslišal plašen meketajoč glas:
»Meeeee… meee, kje smo?«
V snegu, čisto prestrašene, so stale tri kozice: Bela, Pikica in Mala Rozi. Izgubile so se med iskanjem zimske detelje in niso več našle poti domov.
»Pomagal vam bom,« je rekel Rudi in nežno dvignil svoj svetleči nos, da je razsvetlil gozd okoli njih.
Ko so krenili na pot, je gozd postajal vse gostejši. Snežne veje so se sklanjale proti tlom, kot bi varovale svoje skrivnosti. Kozice so rade radovedno vohale okoli sebe, a Rudi jih je ves čas opozarjal:
»Ne oddaljujte se predaleč, v Črjanskem raju so poti polne čudežev – in pasti.«
Kar naenkrat se je izza debla zaslišalo:
»Kdo hodi po mojem mehkem snegu?«
Bil je snežni zajec Fric, ki se je rada šalil. A ko je videl preplašene kozice, je poskočil in jim prijazno pomahnil z ušesi.
»Če iščete pot domov, bo najbolje, da sledite skrivni Sijajni poti. Edino Rudi jo lahko prižge.«
Rudi je stopil naprej, globoko vdihnil in njegov nos je zasvetil še močneje, kot bi se v njem prižgala pravljica sama. V trenutku so se med drevesi pokazale drobne iskrice – ledene rožice na tleh, ki so se bleščale kot tisoč malih lučk.
Kozice so vzkliknile od navdušenja: »Kako lepo!«
Rudi pa je samo skromno pomežiknil. »Ta pot pokaže pravo smer le tistim, ki si želijo domov z dobrim srcem.«
A ko so prišli do konca poti, jih je prestrašil globok zavijajoč glas. Izza smreke je stopil stari volk Sivi Brin. Bil je velik, a ni bil hudoben – le star in nekoliko neroden.
»Ne iščem težav,« je rekel z globokim glasom. »Le vaše stopinje sem videl. Ali potrebujete pomoč?«
Kozice so se stisnile skupaj, Rudi pa je pogumno stopil prednje.
»Iščemo njihov dom. Veš, kje živijo kozice?«
Volk se je zasmejal. »Seveda vem! Živijo na prisojni jasi, kjer pozimi najprej posije sonce. Pojdite za mano – in brez skrbi, danes sem le prijazen vodnik.«
Po kratkem sprehodu se je pred njimi pokazala sončna jasa, ogrnjena v mehko snežno odejo. Sredi nje je stala mala hiška iz lesa. Ko so se kozice približale, je iz hiške pritekla mama koza, vesela, da je spet zagledala svoje tri izgubljene zaklade.
»Rudi, hvala ti,« je rekla. »Tvoj svetleči nos je rešil dan.«
Kozice so objemale Rudija in mu prinesle celo košarico toplih kostanjev, ki so jih prihranile za posebne priložnosti.
Od tistega dne dalje v Črjanskem raju pravijo, da kadar v temnih zimskih nočeh med smrekami zasije rdeča lučka, to pomeni, da jelenček Rudi spet komu pomaga najti pot domov.
In kozice? Od takrat se nikoli več ne oddaljijo brez posebnega kozjega zvončka, ki jim ga je podaril Rudi – da jih bo vedno slišal, če ga bodo potrebovale.
Bi želel slišati še kakšno pravljico iz Črjanskega raja? 🌟
