V srcu zasneženih gora, kjer se beli vrhovi spuščajo proti dolinam in kjer pozimi zadiši po smrekah ter sveže pečenih medenjakih, leži skrivnosten kraj, ki ga poznajo le redki – Božičkov raj v Črni na Koroškem.
Nekega mrzlega večera, ko je luna visoko svetila nad Peco, je mala deklica Anja zaslišala tiho cingljanje. Zdelo se je, kot da prihaja od nekod iz globine gozda. Radovedna, kot je bila, je oblekla toplo bundo, nataknila kapo z zajčjimi ušesi in se odpravila proti zvoku.
Po kratkem sprehodu je prišla do jase, na kateri je sijala toplina tisočerih drobnih lučk. V zraku je dišalo po cimetu, snežinke pa so se vrtinčile kot drobne zvezde. Pred njo je stal prijazen vilinec Jaka Snežinka, ki ji je pokimal in rekel:
»Dobrodošla v Božičkovem raju, Anja. Čas je, da vidiš nekaj res posebnega.«
Jaka Snežinka jo je popeljal med smrekami, okrašenimi z rdečimi trakovi. Tam se je prikazala pravljična vasica: majhne hišice iz lesa, dimniki iz katerih se je kadilo, okna pa so milo svetila v noč. Na koncu poti je stal največji dom – Božičkov.
Ko so stopili skozi velika vrata, je Anja zagledala Božička, kako bere pisma otrok. Njegova brada je bila tako mehka in bela, da je spominjala na puhast oblak.
»Ah, Anja!« je vzkliknil, kot da jo pozna že od nekdaj. »Vesel sem, da si našla pot. Prav ti mi lahko pomagaš dokončati najpomembnejšo nalogo tega božiča.«
Na mizi je stal velik zemljevid Slovenije. Božiček je zaskrbljeno pokazal na majhno točko – prav tja, kjer leži Črna na Koroškem.
»V tem kraju živi fant, Luka, ki je letos napisal pismo, ki ga še nisem mogel prebrati. Nekdo ga je po nesreči izgubil v snežnem viharju! Brez njega ne vem, kakšno željo nosi v srcu.«
Anja je pogumno stopila naprej. »Poiščem ga lahko jaz.«
Božiček se je nasmehnil in ji podaril čarobni snežni kristal, ki je svetil v njeni dlani. »Ta kristal te bo vodil.«
Z Jakom Snežinko sta stekla skozi zasneženi gozd, čez mostove iz ledenih kristalov in mimo jelenčkov, ki so se igrali v snegu. Kristal je nežno utripal, dokler ju ni pripeljal do velikega snežnega kupa.
Ko sta ga odkopala, je iz snega padlo majhno, mokro, a še vedno berljivo pismo.
Anja ga je takoj odnesla Božičku. Ko ga je odprl, so mu oči zasijale.
»Luka si želi … ničesar zase. Želi si le, da bi imela njegova sestrica najlepše praznike, ker je letos veliko bolna.«
Božiček je ganjeno prikimal. »To je ena najlepših želja, kar sem jih kdaj prejel.«
Še tisto noč je Božiček pripravil nekaj posebnega. Sanje s snežno vprego so se spustile nad Črno, kjer sta Anja in Jaka Snežinka pomagala okrasiti Lukino hišo. Pod smrekico je čakala velika košara daril, a tisto največje je bila toplina, ki je napolnila srce celotne družine.
Ko je Anja pogledala v nebo, je videla, kako Božičkove sani izginjajo med zvezdami. Zvenelo je tiho cingljanje, enako tistemu, ki jo je prvič pripeljalo v raj.
Pravijo, da v Črni na Koroškem še danes ob božičnih nočeh slišijo to nežno zvončkljanje. In tisti, ki imajo srce dovolj odprto, lahko morda za trenutek zagledajo luči Božičkovega raja med zasneženimi smrekami.
Kaj pa ti? Bi tudi ti rad obiskal Božičkov raj? 🎁✨
