V noči, ko je sneg padal tiho kot perje iz neba in je luna nad Peco žarela kot srebrn biser, se je nekaj prav posebnega dogajalo.
V Črjanski raj, kraj poln čudežev, smeha otrok in topline dobrih src, je namreč letel sam Božiček.
Ko so njegovi jeleni preleteli Peco, je Rudolphov nos zasvetil tako močno, da je za trenutek razsvetlil celo dolino. Božiček je opazil nežno migotanje nekje med smrekami, kot da ga tja kliče prijazen glas.
»To mora biti Črjanski raj,« je rekel Božiček in povlekel mehko, volneno vajeti.
Sani so se nežno spustile proti zasneženi jasi, na kateri se je svetila lesena tabla:
»Dobrodošli v Črjanskem raju – domu otroškega veselja.«
Ko je Božiček stopil iz sani, je izza smreke poskočil mali vilinec Lovro, oblečen v zeleni plašček in s kapo, ki je imela na koncu majhen zvonček.
»O, Božiček! Čakali smo te! Otroci so letos tako pridni, da si preprosto moral priti osebno!«
Božiček se je nasmehnil tako široko, da so mu kar brki poskočili.
»Pridni otroci? To je zame najlepša novica!«
Lovro ga je popeljal po poti, okrašeni z lučkami, ki so utripale kot majhne zvezde.
V središču raja je stala velika lesena hiška, iz katere je zadišalo po medenjakih, vroči čokoladi in borovih vejah. Otroci so notri izdelovali okraske, pekli piškote in prepevali božične pesmi.
Ko so zagledali Božička, so obstali z odprtimi usti.
»Boo… Božiček! Tukaj? Pri nas?« je vzkliknil mali Tine.
Božiček se je sklonil in ga objel:
»Seveda pri vas! Slišal sem, da v Črjanskem raju ustvarjate najlepše praznične čudeže.«
Otroci so mu pokazali okraske iz storžev, snežinke iz papirja in piškote v obliki jelenčkov. Božiček je bil tako navdušen, da je njegov trebuh kar zaplesal od veselja.
A kar naenkrat je zunaj zapihal močan veter. Snežni metež je zavrtinčil tolmun snega in iz Božičkovih sani je padla zlata škatlica.
»O ne!« je vzkliknil. »V tej škatlici je posebno darilo za deklico, ki ga potrebuje nocoj.«
Otroci in Lovro so takoj skočili na noge.
»Mi ti bomo pomagali!«
In tako se je začela velika iskalna odprava. Med smrekami so iskali drobne zlate sledi, ki jih je puščala škatlica. Rudolph je razsvetlil pot, otroci pa so prepevali pesmi, da jih mraz ne bi premagal.
Na koncu poti so zagledali majhen snežni domek, ki ga je veter izoblikoval čisto sam.
V notranjosti je ležala zlata škatlica, mirna in sijoča.
»Našli smo jo!« je zavriskala Zoja in jo položila v Božičkove roke.
Božiček se je zahvalil vsakemu posebej, v očeh pa se mu je zalesketala solza.
»Takšne prijaznosti ne najdeš povsod. Črjanski raj resnično nosi pravo ime.«
Preden je odšel, je Božiček vsakega otroka objel in jim zašepetal:
»V vašem srcu je več čudeža kot v moji vreči daril.«
Potem je splezal v sani, jeleni so dvignili kopita … in že so leteli nad zasnežene gore.
Tisto noč so vsi v dolini videli svetlo sled na nebu – bleščečo črto, ki je ostala za sanmi.
Od takrat dalje otroci pravijo:
»Ko zvezde svetijo malce močneje, vemo, da se Božiček spet vrača v Črjanski raj.«
